Moj naslednji postanek je bilo vinorodno območje, še malce bolj proti jugozahodu Slovenije. V majhnem kraju Marezige sem si najel prisrčno počitniško kočo sredi vinogradov. Že samo zaradi tega se je pot izplačala. Na tem območju pa se da tudi čudovito sprehajati, uživati v regionalni kuhinji in piti dobro vino. Poleg tega je od tam z avtom zelo enostavno priti do lepih obalnih mest Kopra in Pirana. V oba kraja sem si privoščil obsežen enodnevni izlet, da sem se sprehodil po ozkih uličicah in vsrkal mediteransko vzdušje.
S svojimi pisanimi fasadami, vredno ogleda staro mestno jedro in idiličnim pristaniščem me je Piran še posebej navdušil. V ozkih uličicah, ki so me kar spominjale na Italijo, se skriva veliko lepih butikov, prijetnih kavarn in razpoloženja polnih barov. In najboljše: kdor se želi ob visokih temperaturah malce ohladiti, lahko z obrežne promenade skoči naravnost v morje.
Po bivanju v vinorodnem območju sem se znova podal na sever. Natančneje: v dolino Soče, ki je svoje ime dobila po istoimenski reki. In kako že pravijo? Najboljše pride na koncu! Zame osebno v tem primeru popolnoma drži, saj je dolina Soče preprosto sanjska in je hitro postala moj najljubši cilj potovanja v Sloveniji.
A najprej vse po vrsti! Najprej vam namreč želim toplo priporočiti prelepo vas Kanal. Leži tik ob poti proti severu in je odlična za kratek premor med vožnjo. Kdor se tu ustavi in za trenutek vdihne zgodovinsko lepo okolico, bo razumel, zakaj je Kanal prava skrivnostna dragocenost. Lahko rečem le: postanek je vreden truda!
Po kratkem premoru sem nadaljeval pot v kraj Tolmin. Čas tukaj sem izkoristil za dolge sprehode po okolici in nekaj osvežitev v hladni reki Soči. Poleg tega sem od tu naredil enodnevni izlet v najbližji kraj Kobarid, kjer si nikakor ne smete izpustiti »Il sacrario militare di Caporetto«: na višje ležečem spomeniku se ne ponuja le čudovit razgled, temveč navdušuje tudi z impresivno arhitekturo. Prav tako priporočljivo: masiven Napoleonov most čez reko Sočo in mogočni slap Kozjak, ki je oddaljen le kratek sprehod od tam.
Ko sem si obsežno ogledal južni del doline Soče, sem se odpravil še malo dlje proti severu in bliže obronkom Alp. V bližini kraja Bovec sem si najel majhno kočo na kampu in si privoščil nekaj dni čiste narave – obdan z gozdom in žuborenjem reke.
Severni del doline Soče je odličen za sprehode ob reki: okoli Bovca namreč navdušuje s posebej intenzivnimi barvami in čudovitimi skalami, ki krasijo njen tok. Na tej ali oni točki se da tudi odlično okopati v blagem toku, vsaj če ste kolikor toliko zakaljeni. Reka namreč izvira čisto blizu in je okoli Bovca neverjetno ledeno mrzla. Popolna osvežitev!
In zdaj imam še en nasvet za vse, ki imate radi malce več akcije: na območju okoli Bovca je »kanjoning« posebej priljubljena prostočasna dejavnost. »Kanjoning« pomeni, da se, opremljeni z neoprenovo obleko, čelado, vrvmi, karabini in dodatno opremo, prebijate skozi kanjone: včasih skočite iz enega v naslednji kotel kanjona, včasih se spustite po vrvi pod velikim slapom, drugič pa preprosto zdrsnete po skalni steni navzdol. Kdor ima veselje do tega, v Bovcu najde veliko ponudnikov, pri katerih lahko rezervira turo. Zabava in nalet adrenalina zagotovljena!
Manj akcije, a vsaj enako impresivne so številne pohodniške poti okoli Bovca, ki vodijo visoko v slovenske alpske obronke. Pri tem je bil moj vrhunec pohod do Krnskega jezera, največjega visokogorskega jezera v državi. Da bi prišli tja, se lahko najprej iz Bovca odpeljete do planinske koče Dom dr. Klementa Juga v Lepeni. Od tam nato peš sledite dobro označeni pohodniški poti, ki vas popelje na višino 1391 metrov. Začetek pohoda je zelo gozdnat, od določene višine naprej pa pot vodi skozi čudovito gorsko pokrajino, mimo pasočih se krav in majhnih planinskih koč, dokler končno ne dosežete kristalno čistega gorskega jezera.